Zgodovina

Zgodovina Železničarskega šahovskega kluba Maribor se je začela pisati istočasno z
zgodovino celotnega Športnega društva Železničar. Daljnega leta 1927 so na desnem bregu
Drave športni zanesenjaki ustanovili društvo, ki naj bi bilo nekakšna protiutež meščanskemu
Športnemu društvu Branik z levega rečnega brega. Šahovska sekcija je bila ob nogometu in
atletiki ena od treh ustanovitvenih športnih panog. Železničarjevi šahisti so bili zelo aktivni.
Sprva so se sestajali ob nogometnih tekmah v kavarni Volgruber, ki je stala na dvorišču
nekdanje Metalke. Lastne prostore so dobili pozneje, pod tribuno na nogometnem stadionu ob
Tržaški cesti. Prva leta so minila v navdušenem igranju na črno-belih poljih, kmalu pa se je
klub že preusmeril na delo z mladimi. Vzgoja mladine je temeljno klubsko poslanstvo že
skoraj celo stoletje!
Naj spomnimo na najboljše predvojne mariborske šahiste. Prvo moštvo so v tistih letih
sestavljali Ferenčak, Fišer, Mohorič, Knehtl, Regoršek, Vidovič, Eferl, Foray, Babič in
Dasko. Med njimi najdemo prve tri klubske predsednike Franca Knehtla, Romana Eferla in
Jožeta Fišerja.
Tik pred drugo svetovno vojno je v sezoni 1940/1941 klub prevzel oblast v mestu – postal je
moštveni prvak mesta in okrožja Maribor. Morebitni korak dlje je preprečila vojna, finalnega
dvoboja za naslov slovenskega ekipnega prvaka tisto leto ni bilo.
Po končani vojni je klub hitro zakorakal po starih tirnicah, žal številnih dobrih šahistov ni bilo
več med njimi. Starejši predvojni člani so se oprijeli organizacije in strokovnega dela, mladi
igralci pa so že vlekli svoje prve, bolj negotove poteze. Predsedovanje je prevzel Roman
Eferl, ki je začel načrtno vzgajati mlade šahiste. Eksplozija uspehov se je začela leta 1948, ko
so v klubu vzgojili svojo prvo »elitno generacijo«. Karlo Kos, Gregor Ačko, Jože Mikunda,
Ivan Malešič, Ljubo Črepinšek, Leo Gusel, Stojan Jeretin, Adolf Ketiš in drugi so bila imena,
ki so vrhunec (ob nekaj okrepitvah) dosegla desetletje pozneje, takrat že na zvezni,
jugoslovanski ravni. Posebno vidne uspehe so dosegali v klubu vzgojeni mladinci, ki so
zaporedoma osvajali naslove slovenskih mladinskih prvakov, Črepinšek, Njegovan in Gusel
so iz tega rodu šahistov pozneje prestopili v mojstrski razred. Klub je med mladimi spodbujal
tudi odgovornost do poklica in študija – verjetno se le malo slovenskih klubov lahko pohvali s
tolikšnim številom doktorjev znanosti kot prav mariborski Železničar!

Naskok na vrh

ŽŠK je kmalu prerasel mestne, hitro tudi slovenske okvirje. Za naskok na jugoslovanski vrh
pa je bilo mestnega znanja vendarle premalo in potrebno je bilo poseči po okrepitvah. Prvi je
klubske vrste okrepil legendarni Stojan Puc, takrat še mednarodni mojster, ki mu je FIDE
velemojstrski naslov priznala šele leta pozneje. Puc je bil slovenska šahovska legenda, zlati
olimpijec z dubrovniške olimpijade leta 1950, zmagovalec številnih turnirjev doma in po
svetu. Z njegovim prihodom so klubske ambicije takoj zrasle. Mariborski mojstri so dobili
prepotrebno samozavest, vrhunec tega obdobja pa je pomenila zmaga na jugoslovanskem
pokalu maršala Tita leta 1959, ko so v ekipi igrali Stojan Puc, Milan Germek, Stojan Krivec,
Matija Malešič in Dušan Njegovan. Prvo mesto v Jugoslaviji, takrat drugi šahovski velesili
sveta, tudi pred slovitim Partizanom, za katerega je nastopala jugoslovanska olimpijska ekipa
na čelu s slovito trojico Svetozar Gligorić, Borislav Ivkov in Aleksandar Matanović! Zmaga
iz leta 1959 ostaja eden največjih uspehov slovenskega ekipnega šaha vse do današnjih dni.
Mariborčani so dojeli, da so pametne okrepitve izredno koristne, za višje ambicije pa brez njih
sploh ne gre. V naslednjih desetletjih so tako v svoje vrste zvabili vse pomembnejše slovenske
šahiste. Omenimo le velemojstre Bruna Parma in Albina Planinca v jugoslovanskem
obdobju ter Adrijana Mihaljčišina, Duška Pavasoviča, Luka Leniča, Jureta Boriška, Jureta

Škoberneta, Marka Tratarja in Mateja Šebenika v obdobju samostojne Slovenije. Dolgo je
mariborske zlate kolajne koval tudi mednarodni mojster Janez Barle, ena od živečih klubskih
legend. Za klub so šahirali tudi številni tuji šahisti. V jugoslovanskih časih sta uspehe
tlakovala predvsem zagrebški velemojster Juraj Nikolac ter novosadski mednarodni mojster,
sicer mariborski zet Tomo Rakić, v zadnjih desetletjih ne moremo mimo Hrvata Zdenka
Kožula ter madžarskega velemojstra Gyule Saxa, ki sta se podpisala pod številne naslove
državnih prvakov.

Mariborsko okostje

Seveda pa brez domačih šahistov klubskih uspehov ne bi bilo. V ŽŠK Mariboru so svojo
priložnost dočakali številni igralci iz Maribora in okolice, praktično vsi najboljši štajerski
šahisti so se v nekem trenutku znašli v ekipi železničarjev!
Po prvem vrhuncu leta 1959 so v klubu že stavili na nov mladinski rod. Prvo ime med
mladimi je bil Vojko Musil (z Ivanom Žagarjem sta nekaj let tvorila nepremagljiv dvojec na
mladinskih šahovnicah). Musil je kot študent, star komaj nekaj čez dvajset let, s
senzacionalnim uspehom na mariborskem mednarodnem turnirju leta 1967 osvojil naslov
mednarodnega mojstra. Že čez dobro leto se je znašel pred najtežjo dilemo v življenju
mladega šahista: poklic ali študij? Izbral je poklic, pozneje doktoriral in predaval na
mariborski ekonomski fakulteti. Šah je seveda ostal njegova igra še mnogo let. V ekipi ŽŠK je
bil nepogrešljiv člen skoraj tri desetletja. Ob Musilu so v drugi mariborski generacij rasli še
številni odlični šahisti: Ivo Mihevc, Gorazd Klemenčič, Karl Cojhter, Peter Krajnc, Danilo
Kajnih in drugi, ki so dolgo tvorili okostje mariborske ekipe na težkih jugoslovanskih ligaških
in pokalnih tekmovanjih.
V naslednji, tretji generaciji je izstopal Darko Supančič, ki podobno kot pred njim Musil
svojih zmožnosti ni razvil do konca. Tudi on se je v prelomnem trenutku odločil za poklic in
ne za šah, čeprav je sredi sedemdesetih let veljal za enega najobetavnejših mladih šahistov na
področju celotne Jugoslavije (bil je tudi državni mladinski podprvak). Ob Supančiču so
odraščali Bogomir Ivanuša, mladi Ptujčan Danilo Polajžer, Zasavec Oskar Orel in številni
drugi.
V četrti generaciji so Mariborčani končno dočakali tudi svojega prvega velemojstra – naslov
je leta 1997 osvojil Georg Mohr. Da bi bila zgodba popolna, mu je veliki met uspel z zmago
na domačem mednarodnem turnirju, takrat že pod imenom Pirčev memorial. Ob Mohru,
prvemu, ki se je odločil za poklicno šahovsko pot, so v tej generaciji odrasli številni odlični
šahisti, danes mednarodni mojstri in mojstri: Miran Zupe, Domen Krumpačnik, Suad
Osmanbegovič, Daniel Vombek, Dragan Simič ...
V zadnji, peti mojstrski generaciji izstopa mednarodni mojster Tadej Sakelšek, ki je žal
figurice (pre)hitro postavil v kot in se lotil poklicnega trenerskega dela. Ob njem omenimo še
mojstra Petra Kokola, ki danes skrbi za pomladek, šesto mojstrsko generacijo, ki jo v klubu že
nestrpno pričakujejo.
Generacije si niso vselej sledile neposredno ena za drugo, »prazna« leta pa so uspešno
zapolnili še številni drugi šahisti, mnogi med njimi tudi mojstri.
Svojo posebno zgodbo so pisala tudi dekleta, nekdaj pomemben del ekipe (v ekipi so nekoč
skupaj nastopali člani, mladinci in šahistke).
Med slovenske legende sta se zapisali Mira Piberl (poročena Vošpernik) in Milka Ljiljak
(poročena Ankerst), ki sta desetletja dominirali tudi na jugoslovanski sceni! Mariborski klub
je številne ekipne uspehe dosegel tudi po zaslugi odličnih žensk. Še nekoliko starejša je bila
mojstrica Hermina Švarcer, večkratna slovenska prvakinja, nekoliko mlajša Brigita Serianz
(poročena Rakić). V zadnji generaciji izstopa ime večkratne državne prvakinje in kar
sedemkratne olimpijke Narcise Mihevc (poročene Mohr).

V samostojni Sloveniji

ŽŠK Maribor je bil po drugi svetovni vojni z naskokom najuspešnejši slovenski šahovski
klub, vsekakor pa tisti z najbolj trdno zgodbo. Mariborčani so prepustili slovenski primat
drugim le občasno, leto ali dve pozneje so se praviloma vrnili na vrh. A njihovi uspehi so v
težkih bojih na državni (jugoslovanski) ravni ostali nekako skriti, saj zaradi zvezne lige v
republiški praviloma niso nastopali.
Izbruh naslovov je zato sledil po slovenski osamosvojitvi. Od leta 1991 do danes so osvojili
neverjetnih 17 naslovov ekipnih državnih prvakov (!). Naj tu omenimo, da sta pri vseh
naslovih kot igralca nastopila klubski legendi, hrvaški velemojster Kožul in domači Mohr.
Klub se je nekajkrat preizkusil tudi na mednarodnem prizorišču, največji uspeh pa je dosegel
na evropskem klubskem prvenstvu leta 2011 v Rogaški Slatini, ko jim je le za las ušla
uvrstitev med najboljših deset (končno 12. mesto), s čimer so prepričljivo dokazali, da bi se
ob ustrezni podpori sponzorjev zlahka prebili tudi med najboljše klube na stari celini. Ženske
so bile na prelomu tisočletja še uspešnejše, saj so se v ligi prvakinj dvakrat zavihtele celo med
najboljšo deseterico.